V Loko na obisk

Šli smo na izlet v Škofjo Loko, kjer smo skočili na grad, potem pa se sprehodili še do starega stolpa na Kranclju.

Najprej smo pasli oči na starodobnikih, ki so bili parkirani na trgu.
Rožle je na temle malce popasel tudi svojo zadnjo plat.

Fanta sta se zagnala na obzidje kot svinja v buče.

Od stolpa na Kranclju so ostali le še prijetno puhasti temelji.

Gora ni nora...

Če greš na Sveto Goro, ni to nič norega, saj gre za hrib, ki se dviga le slabih 700 metrov nad morjem. To drži, če se nanjo povzpneš iz Grgarja, vasi, ki leži ob njenem vznožju. Če pa za izhodiščno točko izbereš Brezje, moraš biti malo nor, da greš gor (ali pa vsaj na vso moč goreč pobožen romar). Vmes te namreč čaka kakšnih 100 kilometrov poti. Ampak kaj je to za tako bulo, mišico, petardo, kot sem jaz? Mačji kašelj.

Del poti je šel z mano Klemen, dokler se ni nekje
sredi drugega dne ustavil in rekel: "Ne grem se več."

Hodila sva po krajih, ki so, kar se da, tam nekje
v kobilji riti

Monaco? Capetown? No, taka petarda pa spet nisem.

Kaj hočem? Fant je pač rad v rožicah.

Tik pred tem, da se uleže v cestni prah in postane
razlog, da so se jastrebom od veselja orosile oči.

Na cilju me je v samostanski kleti za nagrado čakalo
vino, pršut, sir, olive... in 'svetogorska pokora'
(odlična žganjica, da ne bo pomote), kakopak.

Kmalu se je nebeška svetloba zlivala dol na sod
in slišal sem hvalnice rajskih zborov.

Labodje jezero

Spet ena tistih sobot, ko res ne veš, kaj bi počel in kam bi šel. Ob takih dnevih je Bled kot as, ki ga potegneš iz rokava. Destinacija, ki nikoli ne razočara družin z majhnimi otroki. Le kako - saj je tam vedno na voljo dovolj od kruha nažrte perjadi, ki se lenobno pozibava na gladini jezerca, ki služi kot prikupno kičasta kulisa.

Saj ne rečem - čednen ptič takle labod, vendar dvomim,
da bi ga za Martinovo lahko zbasal v pečico.

Hmmm, če je Juri Muri lahko jahal kuro...

Ne, Ožbej, ne bomo je nesli domov.
Ja, vem, da gre v pečico, pa vseeno.