sreda, 12. marec 2014

KONEC " BLOGERSKEGA" MRKA

Zagotovo se že celo večnost sprašujete, kam smo poniknili, kako to, da še vedno nismo ničesar objavili...

Torej, vsega je bilo po malem:
 - nekaj poletne lenobe ob vročini,
- malo preveč fotk za urejanje,
- nekaj naših potepanj in potem...
               ... "CRKNEN" FOTKIČ.

Namesto, da bi ga takoj izročili v popravilo, smo raje nekaj mesecev vzdihovali in premišljevali, kaj in kako s popravilom. Torej, naša družinica bo za vedno imela luknjo v spominu in prav tako v albumih za dogodke od septembra do decembra 2013, ker nismo mogli fotografirati... in kar ni posneto, se presneto hitro pozabi, mar ne?
Dovolj besedičenja. Naj se nove objave pričnejo!

sobota, 29. junij 2013

V Loko na obisk

Šli smo na izlet v Škofjo Loko, kjer smo skočili na grad, potem pa se sprehodili še do starega stolpa na Kranclju.


Najprej smo pasli oči na starodobnikih, ki so bili parkirani na trgu.
Rožle je na temle malce popasel tudi svojo zadnjo plat.



Fanta sta se zagnala na obzidje kot svinja v buče.

Od stolpa na Kranclju so ostali le še prijetno puhasti temelji.




torek, 25. junij 2013

Gora ni nora...

Če greš na Sveto Goro, ni to nič norega, saj gre za hrib, ki se dviga le slabih 700 metrov nad morjem. To drži, če se nanjo povzpneš iz Grgarja, vasi, ki leži ob njenem vznožju. Če pa za izhodiščno točko izbereš Brezje, moraš biti malo nor, da greš gor (ali pa vsaj na vso moč goreč pobožen romar). Vmes te namreč čaka kakšnih 100 kilometrov poti. Ampak kaj je to za tako bulo, mišico, petardo, kot sem jaz? Mačji kašelj.


Del poti je šel z mano Klemen, dokler se ni nekje
sredi drugega dne ustavil in rekel: "Ne grem se več."

Hodila sva po krajih, ki so, kar se da, tam nekje
v kobilji riti



Monaco? Capetown? No, taka petarda pa spet nisem.

Kaj hočem? Fant je pač rad v rožicah.



Tik pred tem, da se uleže v cestni prah in postane
razlog, da so se jastrebom od veselja orosile oči.

Na cilju me je v samostanski kleti za nagrado čakalo
vino, pršut, sir, olive... in 'svetogorska pokora'
(odlična žganjica, da ne bo pomote), kakopak.
Kmalu se je nebeška svetloba zlivala dol na sod
in slišal sem hvalnice rajskih zborov.

sobota, 01. junij 2013

Labodje jezero

Spet ena tistih sobot, ko res ne veš, kaj bi počel in kam bi šel. Ob takih dnevih je Bled kot as, ki ga potegneš iz rokava. Destinacija, ki nikoli ne razočara družin z majhnimi otroki. Le kako - saj je tam vedno na voljo dovolj od kruha nažrte perjadi, ki se lenobno pozibava na gladini jezerca, ki služi kot prikupno kičasta kulisa.


Saj ne rečem - čednen ptič takle labod, vendar dvomim,
da bi ga za Martinovo lahko zbasal v pečico.



Hmmm, če je Juri Muri lahko jahal kuro...

Ne, Ožbej, ne bomo je nesli domov.
Ja, vem, da gre v pečico, pa vseeno.


petek, 10. maj 2013

Maestro

Najina otroka se zelo rada lotita odraslih opravil, pri tem pa morata izgledati najmanj kot profesionalca in zraven uporabljati pravo orodje. Zaenkrat med pečenim krompirjem nismo našli še nobenega prsta.

Da bi človek rezal krompir brez kuharske kape?
Le kaj vam pade na pamet.

sobota, 04. maj 2013

Priokus davnine

Nazaj h koreninam! Prvinskost me je vodno privlačila, vendar jo v sodobnem svetu ne najdeš za vsakim vogalom. Če jo hočeš okusiti, se moraš umakniti. S prijateljema Polono in Klemenom smo se odpravili na sotočje Tržiške Bistrice in Save, kjer smo zakurili ogenj, spekli nekaj za pod zob in se predajali naravi.


Fanta sta po vseh potokih in mlakužah oprezala za žabami.

Sreča se jima je hitro nasmehnila. Čeden primerek urha





Okoli riti mu manjka samo še medvedja koža,
v roki pa kopje.  (Pod sliko bi lahko napisal
tudi: Usral se bom!)

S Klemenom sva vklopila dvojno gretje -
poleg ognja sva se poslužila še orehovčka.



Če bi sodil po videzu, bi mislil, da Klemen ne bi
mogel poškodovati niti lišaja. No, v resnici je
križanec med Gandhijem in Conanom Barbarom.



Naše kosilo  se je počasi cmarilo na ognju.

Spredaj ognjišče, zadaj zatočišče.

Deček in njegov srf.


petek, 03. maj 2013

Travniške prigode

Ker nam nikoli ne uspe priti peš na Čepulje, smo se tokrat gor zapeljali kar z avtomobilom in se spustili na prikupen travnik pod vasjo. Tam nas vedno pričaka star toplar, ki je res očarljiv primerek svoje vrste.


Naš Ožbej je najsrečnejši, če okoli njegove pipce
ni ničesar, razen svežega zraka.  







Zakaj pa so kozolci, če ne zato, da fantje lezejo po njih.