torek, 30. april 2013

Pomlad v gozdu

Pot na Čepulje je ena najljubkejših poti v naši okolici, kar jih poznam, če ne kar najzaljša. Zato se vedno znova radi podajamo po njej. Vije se med visokimi travami,  nepreglednim borovničjem in do kolen segajočim vresjem. V vsakm letnem času je po svoje čudovita. Vendar jo redkokdaj prehodimo od začetka do konca, saj kipeče življenje ob poti naša dva fanta tako zaposli, da se bolj ko ne premikamo po polžje.


Gozd je najboljši učni poligon biologije -
našli smo mlako polno paglavcev.

Nič ni lepšega kot s travico malce drezati v mlakužo
in delati preplah med njenimi prebivalci

Polži na neprostovoljnem zborovanju - krivec je Ožbej.
Če bi se polži organizirali, bi malemu odklenkalo -
gotof si.

Obisk gozda je vedno krasen uržah, da napnemo gurtno.

ponedeljek, 29. april 2013

Volčji potok: Povratniki

Med prvomajskimi prazniki se vsako leto odpravimo v Volčji potok in vedno nas kaj lepega preseneti.


Tokrat je po parku vel nizozemski duh - in ne,
ni dišal po gandži.

Neizprosni molzni stroj, ki je tole frizijko
ožel do poslednje kaplje





Otroka stokrat lažje spraviš dol s tobogana kot pa
s podrtega orjaškega hrasta.



Naša škratka.




sobota, 20. april 2013

Čez gozdiček pred gradiček

Od Češnjevskih ribnikov do gradu Strmol je le streljaj, pa vendar je pot tako slikovita, da boste z dvema majhnima otrokoma hitro potrebovali kakšno uro ali dve, da jo premagate. Radovednost je treba tešiti skoraj za vsakom vogalom. Če pomislite koliko pozornosti ukrade otroku že navaden povožen deževnik, si lahko predstavljate, da nekaj ribnikov, dva potočka, lovska opazovalnica, gromozanski štori kot nalašč za plezanje, stoletna drevesa, čeden gradič in še tisoč malenkosti raztegne sila kratko pot do razsežnosti Camina.




Ko sem Rožletu obljulbil, da ga bom zihral,
je za šalo pofajtal tale štor.



Vse na tejle sliki je za podreti: stare smreke in mlada žena.





Na sliki se sicer smehljam, vendar se je treba
po isti poti prebiti nazaj do avta.

torek, 16. april 2013

Otroška igra še živi

Čeprav mnogokrat slišim, da se današnji otroci ne znajo več igrati, tako kot so se včasih, se mi kljub vsemu zdi, da prava otroška igra še ni čisto zamrla. Še vedno srečujem mularijo, ki jo motanje okrog bloklov, brskanje po grmovju, plezanje po drevesih in kar je še takih reči očitno še vedno bolj zanima kot sedenje za računalnikom ali pred televizijo. 


Najina otroka na primer silno rada sekata drevje...
...domujeta v krošnjah...

...se vratolomno podita za žogo...

...od časa do časa pa si tudi malce oddahneta -
vendar k sreči ne pred televizijo.

sobota, 13. april 2013

Proti Sv. Mohorju

Tokrat nas je iz stanovanja zbezal Sv. Mohor - ne svetnik, pač pa hrib, ki se po njem imenuje. Cilja niti videli nismo, kaj šele, da bi ga dosegli, pa nič ne maramo za to. Je bila pot posuta s takšnimi čudesi, da na vrh še misliti ni bilo časa. Najprej smo videli eno drobno bolhico in pajkca, ki zavoljo svoje imentne mreže kar ni vedel, kam naj se da od pomembnosti. Pot smo prekrižali še dvema močeradoma in dvema hroščkoma. Potem smo srečali tudi petelina in njegov harem. Na koncu je fantoma sive lase povzročala četica mravelj, vendar sta jih kmalu pustila vnemar, saj se je mimo pripeljal gospod kmet na svojem čednem traktorju, ki se je namenil v gozd, da potegne domov nekaj hlodov.