Milni mehurčki

Naša dva fanta obožujeta pihanje mehurčkov. To je krasen šport za krepitev pljuč. In tole sta blokarska prvaka v sinhronem pihanju milnih mehurčkov. 

Gozdne dogodivščine

Udinboršt je krasna destinacija za nekam na hitro skočit. Vedno je na dosegu roke in otroci se v njem nikoli ne dolgočasijo. Za to poskrbi gozd s svojimi potočki, stezicami, drevesi in kar je še takih čarobnih reči.

Na tem potočku se vedno najde kakšen mlinček.

Stati deset minut v ledeno mrzli vodi - ni problema.
Stati deset sekund pri miru - travma.
Te otroške matematike včasih ne razumem čisto.

Stari se nekaj lomi na gurtni.

Naš Rožle je mnenja, da opore pri lovljenju
ravnotežja nikoli ni dovolj.

Bi radi mir? Dajte otroku vendar palico.

Poroka po francosko

Pred davnimi časi je Atlantski ocean butnil ob francosko obalo. In nedaleč stran stoji prikupno srednjeveško mestece Guerande s krasno gotsko cerkvijo, kjer kamen kar kipi proti nebu. Ni važno ali živite v pravljici ali pa z obema nogama stojite trdno na zemlji - v obeh primerih je to krasen kraj za poroko. Urškina prijateljica Angelique, alias Chichi, je dahnila svoj usodni da oziroma bolje rečeno svoj usodni oui prav tam. Priti na eno takole poroko pa tudi ni ravno mačji kašelj. Najprej z avtom do Benetk, potem z letalom do Pariza in nato z le tremi vlaki skoraj do cilja. Na koncu samo še čisto malo vožnje z avtomobilom in petnajst ur cijazenja je bilo poplačanih. Živela sva namreč v stari kamniti hiši z le sedmimi spalnicami. Nekaj med staro bajto, muzejem in kmečko preprostostjo. Na kratko - hiša z dušo, kraj, kjer se enostavno moraš dobro počutiti. Sem že omenil ohcet? Ne? Pravi praznik za moje brbončice. Če lahko uporabim nekoliko slikovito primerjavo, so bili občutki podobni, kot če bi si na sekretu rit brisal s svilo. Preveč slikovito? Ah pozabite - v glavnem, hrana je bila božanska in vse je bilo strašansko nobel. Fini Francozi so drobne grižljajčke počasi in sila ugledno nosili k ustom, tako da sem moral s celim naročajem kanapejev izpasti najmanj kmet, če že ne prostak. Ampak, kaj čemo, francoski želodci se ne morejo primerjati z našimi in porcije s svojo skromnostjo prej zvabijo kakšno solzo v oči kot pa nasmeh na obraz. Zato je bilo potrebno ukrepati v slogu: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Pa tudi, če pri tem malce trpi noblesa.

Notranjščina čarobne hišice, ki nas je gostila.

Na obali polnimo pljuča s svežim zrakom z oceana.

Pred našo kamnito hiško.

Hitro 'poskrolaj' navzdol, ker ti od najine lepote
lahko poči zaslon. Ne, resno.

Poročna evforija.

Obvezen del ženske poročne bojne opreme: klobuk.

Tujska legija (beri: tuja delegacija na poroki).

Tamkajšnja značilna arhitektura.

Urška kar ploska z ušesi od navdušenja zavoljo
krasnega ambienta na ohceti.

Naše darilo: ikona izpod rok mojega prijatelja Tineta.

Ko Urška sreča ostrigo.

Naše omizje.

Spet v domačih logih - hajdi novi poroki naproti.