Maestro

Najina otroka se zelo rada lotita odraslih opravil, pri tem pa morata izgledati najmanj kot profesionalca in zraven uporabljati pravo orodje. Zaenkrat med pečenim krompirjem nismo našli še nobenega prsta.

Da bi človek rezal krompir brez kuharske kape?
Le kaj vam pade na pamet.

Priokus davnine

Nazaj h koreninam! Prvinskost me je vodno privlačila, vendar jo v sodobnem svetu ne najdeš za vsakim vogalom. Če jo hočeš okusiti, se moraš umakniti. S prijateljema Polono in Klemenom smo se odpravili na sotočje Tržiške Bistrice in Save, kjer smo zakurili ogenj, spekli nekaj za pod zob in se predajali naravi.

Fanta sta po vseh potokih in mlakužah oprezala za žabami.

Sreča se jima je hitro nasmehnila. Čeden primerek urha

Okoli riti mu manjka samo še medvedja koža,
v roki pa kopje.  (Pod sliko bi lahko napisal
tudi: Usral se bom!)

S Klemenom sva vklopila dvojno gretje -
poleg ognja sva se poslužila še orehovčka.

Če bi sodil po videzu, bi mislil, da Klemen ne bi
mogel poškodovati niti lišaja. No, v resnici je
križanec med Gandhijem in Conanom Barbarom.

Naše kosilo  se je počasi cmarilo na ognju.

Spredaj ognjišče, zadaj zatočišče.

Deček in njegov srf.

Travniške prigode

Ker nam nikoli ne uspe priti peš na Čepulje, smo se tokrat gor zapeljali kar z avtomobilom in se spustili na prikupen travnik pod vasjo. Tam nas vedno pričaka star toplar, ki je res očarljiv primerek svoje vrste.

Naš Ožbej je najsrečnejši, če okoli njegove pipce
ni ničesar, razen svežega zraka.  

Zakaj pa so kozolci, če ne zato, da fantje lezejo po njih.

Pomlad v gozdu

Pot na Čepulje je ena najljubkejših poti v naši okolici, kar jih poznam, če ne kar najzaljša. Zato se vedno znova radi podajamo po njej. Vije se med visokimi travami,  nepreglednim borovničjem in do kolen segajočim vresjem. V vsakm letnem času je po svoje čudovita. Vendar jo redkokdaj prehodimo od začetka do konca, saj kipeče življenje ob poti naša dva fanta tako zaposli, da se bolj ko ne premikamo po polžje.

Gozd je najboljši učni poligon biologije -
našli smo mlako polno paglavcev.

Nič ni lepšega kot s travico malce drezati v mlakužo
in delati preplah med njenimi prebivalci

Polži na neprostovoljnem zborovanju - krivec je Ožbej.
Če bi se polži organizirali, bi malemu odklenkalo -
gotof si.

Obisk gozda je vedno krasen uržah, da napnemo gurtno.

Volčji potok: Povratniki

Med prvomajskimi prazniki se vsako leto odpravimo v Volčji potok in vedno nas kaj lepega preseneti.

Tokrat je po parku vel nizozemski duh - in ne,
ni dišal po gandži.

Neizprosni molzni stroj, ki je tole frizijko
ožel do poslednje kaplje

Otroka stokrat lažje spraviš dol s tobogana kot pa
s podrtega orjaškega hrasta.

Naša škratka.

Čez gozdiček pred gradiček

Od Češnjevskih ribnikov do gradu Strmol je le streljaj, pa vendar je pot tako slikovita, da boste z dvema majhnima otrokoma hitro potrebovali kakšno uro ali dve, da jo premagate. Radovednost je treba tešiti skoraj za vsakom vogalom. Če pomislite koliko pozornosti ukrade otroku že navaden povožen deževnik, si lahko predstavljate, da nekaj ribnikov, dva potočka, lovska opazovalnica, gromozanski štori kot nalašč za plezanje, stoletna drevesa, čeden gradič in še tisoč malenkosti raztegne sila kratko pot do razsežnosti Camina.

Ko sem Rožletu obljulbil, da ga bom zihral,
je za šalo pofajtal tale štor.

Vse na tejle sliki je za podreti: stare smreke in mlada žena.

Na sliki se sicer smehljam, vendar se je treba
po isti poti prebiti nazaj do avta.

Otroška igra še živi

Čeprav mnogokrat slišim, da se današnji otroci ne znajo več igrati, tako kot so se včasih, se mi kljub vsemu zdi, da prava otroška igra še ni čisto zamrla. Še vedno srečujem mularijo, ki jo motanje okrog bloklov, brskanje po grmovju, plezanje po drevesih in kar je še takih reči očitno še vedno bolj zanima kot sedenje za računalnikom ali pred televizijo. 

Najina otroka na primer silno rada sekata drevje...

...domujeta v krošnjah...

...se vratolomno podita za žogo...

...od časa do časa pa si tudi malce oddahneta -
vendar k sreči ne pred televizijo.