torek, 25. junij 2013

Gora ni nora...

Če greš na Sveto Goro, ni to nič norega, saj gre za hrib, ki se dviga le slabih 700 metrov nad morjem. To drži, če se nanjo povzpneš iz Grgarja, vasi, ki leži ob njenem vznožju. Če pa za izhodiščno točko izbereš Brezje, moraš biti malo nor, da greš gor (ali pa vsaj na vso moč goreč pobožen romar). Vmes te namreč čaka kakšnih 100 kilometrov poti. Ampak kaj je to za tako bulo, mišico, petardo, kot sem jaz? Mačji kašelj.


Del poti je šel z mano Klemen, dokler se ni nekje
sredi drugega dne ustavil in rekel: "Ne grem se več."

Hodila sva po krajih, ki so, kar se da, tam nekje
v kobilji riti



Monaco? Capetown? No, taka petarda pa spet nisem.

Kaj hočem? Fant je pač rad v rožicah.



Tik pred tem, da se uleže v cestni prah in postane
razlog, da so se jastrebom od veselja orosile oči.

Na cilju me je v samostanski kleti za nagrado čakalo
vino, pršut, sir, olive... in 'svetogorska pokora'
(odlična žganjica, da ne bo pomote), kakopak.
Kmalu se je nebeška svetloba zlivala dol na sod
in slišal sem hvalnice rajskih zborov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar