Basen o piščančku in ježku

Bil je hladen zimski dan. Veter je bril in ledene snežinke so bodle v obraz, kakor mačka, ki ti hoče izpraskati oči. Tako hladno je bilo, da so zmrznjeni ptiči padali z neba. In sredi te neprijazne beline je taval - ne boste verjeli - ježek. Pa saj vendar ježi pozimi spijo, boste dejali. Res je, vendar se je temu nekaj grdega sanjalo in ko se je čisto prepoten malce zdramil, je ves zbegan planil iz svojega brloga naravnost v zasneženo gmajno. Trikrat se je obrnil okrog in že ni več vedel, kje je doma. Potem je taval sem ter tja in ga je tako zeblo, da še cepetati ni mogel. Ko je tako drobencljal za svojim ledenim smrčkom, se je kar meni nič tebi nič pred njim znašel kurnik. Potrkal je na vratca in začudene kokoške so ga povabile noter. Revček je bil tako premražen, da je šklepetal kot majhna ropotulja. Tako rad bi se pogrel pri kakšni kokoški, vendar se je vsaka bala njegovih bodic. Takrat pa se je k njemu privil piščanček, ki je bil tako puhast, da ga ježeve iglice niso mogle zbosti. Ko se je ogrel, je tako sladko zaspal, da se je zbudil šele, ko je piščanček postal že kura.

Glavna akterja naše letošnje pustne basni.